Enemies to lovers

Če bi jo kdo zjutraj vprašal, s kom najmanj na svetu bi želela preživeti noč v hotelski sobi, bi njegovo ime izgovorila brez sekunde razmisleka.

Ne zato, ker bi bil grozen človek. To bi bilo skoraj lažje.

Bil je samo neznosno samozavesten, vedno pripravljen na pameten odgovor in imel je posebno sposobnost, da jo je popravil ravno takrat, ko je bilo okoli njiju največ ljudi. Ona pa mu seveda ni nikoli ostala dolžna.

V zadnjih šestih mesecih sta iz tega razvila skoraj rutino. On jo je provociral, ona mu je vrnila. On se je smejal, ona je zavila z očmi. Naslednji dan sta vse ponovila.

Dokler ju službena pot ni pripeljala do sobe 102.

Hotel je zamočil rezervacijo. Druge sobe ni bilo.

In na sredini sobe je stala ena sama postelja.

»Odlično,« je rekla.

On je odložil torbo in pogledal proti njej. »Končno nekaj, o čemer se oba strinjava.«

Že samo njegov nasmeh je bil dovolj, da jo je spomnil, zakaj ga ne prenaša.

Dogovor je bil preprost: vsak svojo polovico postelje, čim manj pogovora in zjutraj oba pozabita, da se je ta večer sploh zgodil.

Na papirju popoln načrt. V praksi nekoliko slabši.

Še posebej, ko se je dvajset minut pozneje vrnil iz kopalnice z mokrimi lasmi in napol zapeto srajco.

Ni ga pogledala.

Vsaj ne dovolj dolgo, da bi se to štelo.

»Če boš še malo bolj očitno gledala v tisti meni, boš verjetno naročila vseh sedem sladic.«

»Boljša družba kot ti.«

»Boli.«

»Preživel boš.«

Vedno je preživel. Na njeno žalost.

Kasneje sta ležala vsak na svoji strani postelje, med njima pa je bilo nekaj centimetrov praznega prostora in približno šest mesecev neizrečenih pripomb.

Spati ni mogla.

Krivila je vzmetnico, prevročo sobo in njegovo navado, da si je vzel polovico odeje.

Ko se je obrnila, je ugotovila, da je buden.

Gledal jo je drugače kot običajno. Brez tistega nadležnega nasmeha. Brez pripombe na jeziku.

To je bilo skoraj bolj moteče.

»Kaj?«

»Nič.«

»Potem nehaj gledati.«

»Lahko bi rekel isto.«

Hotela je nekaj odvrniti, pa ni.

Kar je bilo nenavadno že samo po sebi.

Njegov pogled je za trenutek zdrsnil na njene ustnice. Tako na kratko, da bi se lahko pretvarjala, da ni opazila.

Ni se.

»Ne začenjaj,« je rekla.

»Česa?«

»Tega.«

»Zelo natančno.«

Spet ta nasmeh.

In prav to je bila napaka.

Poljubila ga je, preden je lahko izrekel še eno pametno pripombo.

Za trenutek je dejansko utihnil.

Majhna zmaga.

Potem ji je roka zdrsnila okoli pasu in vse skupaj je zelo hitro nehalo delovati kot dobra ideja.

Poljub je trajal predolgo, da bi ga lahko naslednje jutro odpisala kot impulz. Ko se je odmaknila, sta bila še vedno dovolj blizu, da je čutila njegov dih na obrazu.

»A to počneš z vsemi sodelavci, ki jih ne preneseš?«

»Samo s tistimi, ki preveč govorijo.«

»Potem sem v nevarnosti.«

»Vedno si bil.«

Tokrat ga je poljubila počasneje.

Njegovi prsti so obstali tik nad robom njene majice in za nekaj sekund se ni premaknil nihče.

To je bilo skoraj huje kot dotik.

Ker je imela še vedno možnost, da se umakne.

Pa se ni.

Šest mesecev zbadanja, pogledov in tistega čudnega občutka, da se prepirata nekoliko preveč zavzeto, je nenadoma dobilo precej logično razlago.

»To se jutri ne omenja.«

»Seveda ne.«

»Resno.«

»Tudi jaz.«

Njegov nasmeh ji je povedal, da mu ne verjame niti ona.

Jutri bosta spet sodelavca. Spet se bosta prepirala na sestankih in si pošiljala sarkastične pripombe čez mizo.

Samo ena stvar bo drugačna.

Naslednjič, ko jo bo pogledal malo predolgo, se ne bo več mogla pretvarjati, da ne ve, kaj pomeni.

In to je bilo precej nevarnejše od ene postelje.

Za še več vsebin o spolnosti, odnosih in raziskovanju užitka lahko obiščeš našo spletno stran svetuzitka.com.

Najdeš nas tudi naFacebooku, Instagramu, TikToku, YouTubu in Threadsih, kjer redno odpiramo teme, o katerih se premalo govori.

Če pa ti je ljubši pogovor v živo, nas lahko obiščeš tudi v naših trgovinah v Ljubljani, Kranju in Mariboru.